nedelja, 15. maj 2016

Po poti Duha

Stopili smo v jesen in tako tudi narava pripomore, da je prijetno postati kak trenutek dlje v cerkvi, pred milostno podobo priljubljenega svetnika ali v zavetju tišine iskati stik z Duhom, ki vse poživlja. V času po Veliki noči so se ponovno začela peš romanja do svetišča v Aparecidi, ljudje prihajajo tako od blizu, kakor od daleč. Premagujejo tudi po 1000 kilometrov in več v zahvalo po dobljeni milosti ali s priprosšnjo za spremembo v življenju. Pobožnost teh romarjev gani srce.


Romarji proti Aparecidi, foto:MAK


Marija je z Jezusovimi učenci prosila, čakala in prejela Svetega Duha in tudi danes je ona, ki zbira svoje otroke.  Naš Gospod pa je velikodušen in pošilja Duha iz roda v rod. Ne gleda na barvo kože, starost, versko ali politično prepričanje ali kako drugo zunanjo posebnost. Gospod gleda na in v srce. In vlije Duha tistim, ki iskreno iščejo in želijo izbirati pot Dobrega. Duh je dan vsakomur, ki živi zapoved ljubezni, ki jo je zapustil Jezus na križu, ko je ljubil do konca in v usmiljenju do vseh, izdihnil svojega Duha. 


Sveti Duh v podobi goloba. Foto: MAK

V nedeljo pred Binkoštnim praznikom v Braziliji Cerkev začenja obhajati “Teden za edinost Kristjanov”. V molitvi in prizadevanju da bi bili vsi eno nas lahko le Duh Enega Boga napravi brate in sestre med seboj. Prav tako je ta teden po krajih naše dežele začela potovati Olimpijska bakla. Ogenj, ki je prispel iz Aten simbolično potuje in navdihuje za vrednote sodelovanja, miru in edinosti. Ogenj je nekaj, kar daje toploto, daje znamenje živosti in navzočnosti. Ko so prve misijonarke prišle pred dobrim stoletjem in pol v Ameriko je bil svetilnik tisto znamenje, ki jih je usmerilo na varno obalo, da so od tam odšle naprej in odnesle oznanilo Božjega Duha med narode, do skrajnih mej sveta.

Olimpijska bakla, foto: splet.

četrtek, 31. december 2015

Zbogom 2015!



Je res konec? Je res prišel zadnji dan leta? Ne vem ali prehitro ali prepočasi, vsekakor pa doživljam, da je bilo to 2015. leto izjemno, enkratno, posebno, neponovljivo. Bilo je lepo in hkrati težko, pa čeprav vem, da o tem kaj je lepo in kaj je težko ni neke univerzalne kvantne mere in da sama nimam v roki merila o tem. Ali pač, moje merilo, pogled, izhodiščna točka je Gospod Jezus Kristus, ki je ustvaril Nebo in Zemljo in ki je tudi to leto dopustil, da so se dogodki zgodili, osebe srečale da je Dobro bilo boj nad Zlim, da je nek čas postal del zgodovine.

To leto želim gledati s čistim in realnim pogledom. Ne tako kakor takrat, ko zaslutimo da nas bodo fotografirali. Takrat pazimo kako se bomo postavili, kakšno pozo nadeli, zaigrali manekenski nasmešek, skratka da bomo naredili dober vtis. Želimo si, da bi izpadli odlično ali popolno, da bi skrili napake. Če nam to ne uspe pa fotografijo še vedno lahko retuširamo. Podobno kakor s fotografijo se nam lahko zgodi z življenjem, ki ga po potrebi retuširamo in prilagajamo resničnost glede na potrebe. 

Spomnim se, da sem lani objavila za vsak mesec kolaž fotografij, ki so me tisto obdobje spominjale na pomembne prelomnice. Če dobro pomislim, danes se res ne spominjam več vseh, ampak mi ostajajo le tiste prelomnice, ki so me nekaj stale, ki so zahtevale nek napor in je iz tega izšla neka nova izkušnja. Trdim, da je to Velikonočni proces. Takrat, ko v nečem umrem iz tega zraste nekaj novega in izkušnja ostane, ker je globoko vklesana v srce in v Duha.

Kaj bo v meni preživelo od leta 2015 bom torej lahko jasneje razločila ob letu osorej. Do tedaj pa mi ostaneta besedi OPROSTI za to kar je bilo po meni slabo storjenega in HVALA, ki je ubesedena ljubezen za vse prejeto in darovano v letu 2015.






torek, 08. december 2015

Molitev ob Svetem letu Usmiljenja



Gospod Jezus Kristus,

učil si nas, naj bomo usmiljeni, kakor je nebeški Oče,
in rekel si nam, da kdor vidi tebe, vidi Njega.
Pokaži nam svoje obličje in bomo rešeni.


Tvoj ljubezni poln pogled je osvobodil
 Zaheja in Mateja zasužnjenosti z denarjem,
prešuštnico in Magdaleno iskanja sreče v ustvarjenih stvareh.
Ganil je Petra, da je po izdaji jokal,
in je zagotovil raj skesanemu razbojniku.


Stori, da bo vsak od nas prisluhnil,
kakor da je njemu namenjena beseda,
ki si jo rekel Samarijanki:
'Če bi poznala Božji dar!'


Ti si vidno obličje nevidnega Očeta,
Boga, ki izraža svojo vsemogočnost
predvsem z odpuščanjem in usmiljenjem.
Stori, da bo Cerkev v svetu vidno obličje Tebe,
njenega vstalega in v slavi bivajočega Gospoda.


Hotel si, naj bodo tvoji služabniki oblečeni v slabost,
da bodo imeli pravo sočutje do tistih,
ki so v nevednosti in zmoti.
Stori, da se bo vsak, h kateremu se bo približal kdorkoli od njih,
čutil pričakovanega, ljubljenega in da mu je od Boga odpuščeno.


Pošlji svojega Duha ter z njegovim maziljenjem vse posveti,
da bo jubilej Usmiljenja leto Gospodove milosti
in bo lahko tvoja Cerkev s prenovljenim navdušenjem
revežem prinašala veselo sporočilo,
razglašala zapornikom ter zatiranim svobodo
in slepim vračala vid.


Po priprošnji Marije, Matere Usmiljenja
to prosimo tebe, ki živiš in kraljuješ
z Očetom in Svetim Duhom na veke vekov.


Amen.





nedelja, 25. oktober 2015

V temi notranja Luč

Včeraj sem urejala arhiv. No, pomagala sem ga urejati. Sestra, ki je zanj zadolžena je papirje spravila na kup in ko je bilo potrebno porazdeliti v mape je bila v zadregi. Ne vidim, ne gre, vse sem pomešala, počutim se izgubljeno mi je plaho priznala. Daj narediva takole, jaz bom glasno brala dokumente in mape, ti pa povej kateri sodi v katero in bo. Ko sva končali mi je vznemirjeno priznala: “kako bo, ko bom popolnoma oslepela”?


Vprašanje je ostalo neodgovorjeno, odmev izrečenih besed je še kar odzvanjal v prostoru. V meni pa samo en odgovor, ki ga nisem upala izreči naglas: “Ne vem, kako bo, ne vem”. Nekatere izkušnje so prihranjene le za nekatere, druge spet za druge.  Vsak ima svojo. Ko razmišljam o besedi slepota, me presune. Če besedi odvzamem le prvo črko, nastane iz nje nova beseda, lepota. Lepota. Zazrem se v obraz sosestre in uzrem vso njeno lepoto, navkljub tej prepreki, ki jo pesti, omejuje in tudi greni je lepa.


Koliko lepega je ta neželjena omejitev v tej sestri prebudila. Kako se je v njej razvil posluh in pozornost slišati in razumeti bližnjega. Občudujem jo kako pri svojih letih vztraja za računalnikom in z lupo v roki išče ukaze na tipkovnici. Občudujem jo ko sedi na svojem naslonjaču in pozorno posluša moje bralne portugalske vaje in upija vsako besedo, da bi jih shranila in pozneje o njih premišljevala. Občudujem jo ker kljub zunanji (s)lepoti v njej gori Luc, vse je svetlo in njen obraz žari bolj in lepše kakor če bi ji bilo dano videti v celoti.



Včasih je potrebna zunanja slepota, da se lahko bolj vidi notranja Luč. »Davidov Sin, Jezus, usmili se me!«

Kupola Don Boskove cerkve v Mariboru. Foto: Suhi

nedelja, 18. oktober 2015

“Moja prva misijonska nedelja”



Kar nekaj časa je preteklo, ko sem tukaj pustila zadnji zapis, danes je pravi dan zato, da obnovim mojo zavezo. Nahajam se v kraju São José dos Campos in tukaj imamo vikend šolo za animatorje v mladinski pastorali. In ja danes je misijonska nedelja. Moja prva, ki jo živim, kot misijonarka “ad gentes”, misijonarka poslana k ljudem. Prva misijonska nedelja, ko sem na “drugi strani”. Naj pojasnim zakaj na drugi strani. Na drugi strani oceana, na drugi polobli sveta in v drugi skupini, sem ena izmed misijonarjev in misijonark, okrog katerih se danes Cerkev združuje, za nas moli in pripravlja različne iniciative. Hvala vam, dragi prijatelji misijonov.



http://www.missio.si/ 


Do nedavnega sem bila sama tista, ki je spremljala misijonarje po svetu, prebirala njihove zapise, poslušala pričevanja in njihove zgodbe ter leta nazaj v domači župniji pripravljala misijonsko tombolo, jih vabila na misjonski večere in se celo kot 18-letnica eno leto udeleževala Misijonskega krožka v takratni Misijonski pisarni na Teološki fakulteti. Spominjam se nekaterih, ki so takrat obiskovali to skupino. Tam je bila Mojca Sušnik, ki danes kot laikinja nadaljuje svoje vsestransko podporo misijonom. Potem je bil tam še kot laik bodoči minorit Branko Likar, ki je danes že pokojni. Posebaj sem takrat stkala prijateljstvo s Polono Malovrh (Kemperle), ker sva se skupaj vozili na srečanja. Ona me je navdušila za branje Misijonskih Obzorij in me seznanjala z misijonskim delom nekaterih misijonarjev, saj se je z njimi redno dopisovala. Od takrat imamo v naši družini redno naročeno to revijo. Polona je imela doma pravo zbirko misijonskih spominkov, posterjev in podobnega misijonskega materiala. Polona je bila moj velik vzor v tistem času in v meni je nedvomno dodatno razplamtela navdušenje za misijone.



Ta mesec oktober imam kar nekaj priložnosti da lahko spregovorim o daru misijonskega poklica. Ena lepših je bila v brazilskem narodnem svetišču Aparecida, prav med devednevnico njenega praznika. Govorila sem mladim zbranim na vigiliji pred njenim praznikom, ki je bil 12. oktobra. Spominjati se pred Gospodom poti, ki mi jih je dal prehoditi, podoživljati njegove posege v mojem življenu je vedno zame obnavljanje in utrjevanje tega kar sem in za kar sem poslana. 


In katera so najpogostejša vprašanja. 
Med prvimi je gotovo kaj in ali mi je všeč biti tukaj v Braziliji?

Naj naštejem le nekaj iz množice stvari, ki jih občudujem. Vsak narod ima svojo enkratnost in zgodovino. Skušam ohranjati vlogo tistega, ki se neprenehnoma uči, opazuje, spremlja in s tem tudi v sebi spreminja. Prej kakor soditi, skušam razumeti, prepoznati, torej empatično vstopiti v drugega, z veliko spoštovanja. Pri brazilcih izjemno cenim njihovo odprtost za sprejemanje različnosti in za boj do predsodkov. Brazil je ena od dežel, ki v sebi združuje vse rase, veroizpovedi in kulture. Sama megalopolis Sao Paulo je svet v malem. Zelo všeč mi je njihova glasba, ki vsebuje vesele ritme, je polna upanja. Liturgija je zelo osebna, mnogokrat izstopi iz okvirov in se prepusti senzibilnosti srca. Ljudje so zaradi pomanjkanja neverjetno ustvarjalni in iz dobesedno odpadnih materialov reciklirajo ter ustvarijo neverjetne stvari. Zemlja je v nenehnem rojevanju, saj je sonce radodarno in zemlja plodna, skozi celotno leto. Narava ima čudovite podobe, nepregledne vrste sočivja nenavadnih oblik in izjemnih okusov. In potem so tukaj ljudje, krona stvarstva. Topli, mnogo bolj čuteči, senzbilni in zato tudi občutljivi na nek način. Ljudje se bolj kakor z besedo izražajo z gesto, bolj govori nastop in šele kasneje vsebina. Ljudje so hvaležni in znajo pohvaliti ter tudi nagraditi. Vse to in mnogo več je predmetmojega občudovanja in učenja. Bistveno pa ostaja, da sem tukaj, ker tako želi Gospod in ker želim izpolnjevati njegovo voljo. To je bistveno in vse ostalo ... mi je navrženo.



Ali pogrešam domače, prijatelje, mojo rodno deželo?

Za brazilce je zelo značilen izraz “saudades”, ki je težko prevedljiv, lahko bi ga poimenovali nostalgija. Ti ljudje se izjemno navežejo na osebo in hkrati tudi neizmerno trpijo, ko se od nje ločijo ali, ko so oddaljeni od domovine. Zato je to vprašanje zanje sila na mestu. Na kilometrsko oddaljenost gledam, kot na priložnost. Šele, ko občutimo pomanjkanje takrat znamo dati stvari pravo vrednost. Od svoje mladosti sem imela kar nekaj priložnosti biti dlje od doma. Hvala Bogu, oddaljenost vezi ni pretrgala, temveč jih je okrepila, naši izrazi medsebojne povezanosti so resda postali redkejši, ampak globlji, bolj pristni in občuteni. Ko pomislim na prve misijonarke, ki so prišle v Ameriko in na njihovo komunikacijo po pismih, ki so potovala tudi več mesecev in tudi nikoli prišla na cilj, na dejstvo, da se nekatere misijonarke niso nikoli več vrnile na svoj dom, me moja današnja situacija sploh ne vznemirja. V tem obdobju oddaljenosti sem prepoznala in dala globlje in novo mesto svojim staršem, bratu, prijateljem in številnim osebam, ki so vstopili na pot mojega živjenja. Zgodil se je mestoma tudi proces odpuščanja, kjer je to bilo potrebno in nadaljeval v pot zahvaljevanja. Kot redovnica gledam skozi dar vere in se zlahka v duhovni dimenziji počutim eno z vsemi ljubljenimi. Toda, kadar nastopi “saudades” zagori tista zelena pikica na skypu, se napiše kratek mail, v veliko pomoč in povezanost pa mi je tudi pisanje bloga, kjer me prijatelji lahko spremljajo na misijonskem poslanstvu. In to kar trenutno doživljam je naslednje: bolj, ko postajam del brazilske kulture, jo sprejemam, ljubim, bolj se doživljam ljubljeno in s tem plahni tudi hrepenenje po obnavljanju nekdanjih vezi. Je res, da je najdaljša pot ta, da se tudi čustveno preseliš v novo domovino.



Kaj je najtežje?

Vsaka pot je lepa, ima pa tudi svoje ... recimo temu priložnosti za rast. Vsak misijonar ima kako bolj osebno stvar, ki mu je težja. Nekdo ima večje težave pri priučitvi jezika, spet drugi se ne prilagodi dobro klimi, ima domotožje, težave z zdravjem ali kaj drugega. Smo le ljudje, normalni, ranljivi, in zarati posebne poklicanosti tudi večkrat (pre)izkušani. In kje je meni najtežje, kje vidim svojo priložnost za rast? No gotovo ste že slišali za besedo inkulturacija, proces, ki ga oseba prehodi, ko vstopi v novo okolje, načine razmišljanja in delovanja. Ta proces bo trajal do konca življenja, no tisti glavni del pa vsaj prva tri leta. Moj iziv je tako imenovani “jeitinho brazileiro” ali ‘brazilski stil”, ki prevzame celo osebo. Pravilno ločevati med kulturo in vztrajati pri vrednoti. Ljubiti in predajati Besedo zaupanim dušam tako, da se bodo čutile ljubljene in osebno nagovorjene ter, da bodo oznanilo tudi sprejele in ga živele. Ja, je res, tudi v slovenskem okolju je to težava ali še bolje izziv. Ko pa misijonar stopi v svojo “obljubljeno deželo”, bo vedno ostal tam prišlek pa vseeno hrepenel po tem, da bi bil eno s tistimi, h katerim je poslan. Glavni izziv je torej osebna spreobrnitev, za rešenje duš. In edina pot je le ljubezen. Velikodušna. Brezpogojna. Usmiljena. Vztrajna. Dokončna. 



Misijonska molitvena zveza

Ko se v molitvi za misijone darujem,
v duhu po svetu potujem,
od Afrike do Azije desetko posredujem,
v molitveni zvezi
svojo nalogo izpolnjujem.

»Molitev in žrtvovanje samega sebe
bodi vir tvoje moči! Iz izkušnje vem,
da s tem orožjem ganemo srca,
mnogo bolj kakor z besedo
… silna je moč molitve«


(Sv. Terezija Deteta Jezusa)