Vse vas pricakujem

Dan 27. in jutro 28. (januarja) se izgubljata v nenehni blodnji. Popoldne 28. je don Bonettiju, ki je zraven, zamrmral: »Povejte mojim fantom, da vse pričakujem v nebesih«. Dne 29. so ga zdravniki videli v zelo slabem stanju. Doktor Fissone mu je dejal: »Pogum, jutri bo morda boljše.« On pa z že izgubljenim pogledom: »Jutri? ... Jutri? ... Bom na dolgem potovanju ...« Prve ure ponoči je glasno dejal: »Pavlek, Pavlek, kje si? Zakaj ne prideš?« Don Pavel Albera, inšpektor v Franciji, še ni prišel. 30. januarja, v trenutku umske jasnosti, je rekel don Rui: »Stori, da te bodo ljubili!«

Proti eni popoldne sta bila poleg postelje Jožef Buzzetti in don Viglietti. Don Bosko odpre oči, poskuša se nasmehniti. Vzdigne levo roko in ju pozdravi. Buzzetti se razjoče.31. januar. Blizu dveh ponoči je don Rua opazil, da gre naglo h koncu. Nadel si je štolo in začel molitev za umirajoče. Hitro so poklicali druge predstojnike družbe.

Ko je prišel msgr. Cagliero, mu je don Rua ponudil štolo, stopil na don Boskovo desno stran, se sklonil k njegovemu ušesu in mu rekel: »Don Bosko, tu smo mi, vaši sinovi. Prosim vas odpuščanja za vse nevšečnosti, ki ste jih morali zaradi nas pretrpeti. V znamenje odpuščanja in očetovske dobrote nam dajte še enkrat svoj blagoslov. Vodil vam bom roko in izgovoril obrazec blagoslova.« Don Rua je vzdignil že brezčutno roko in rekel blagoslovne besede za navzoče in daljne salezijance. Po sobi odmeva hropenje umirajočega ... Ob pol petih je v trenutku prenehalo. Dihanje za nekaj trenutkov postane kratko, potem utihne. Don Belmonte je vzkliknil: »Don Bosko umira!«

Trije trudni vzdihi v kratkih presledkih. Msgr. Cagliero je naglas začel molitev, ki se je je kot deček naučil od njega: »Jezus, Jožef in Marija, darujem vam svoje srce in svojo dušo, Jezus, Jožef in Marija, stojte mi ob strani v zadnjem boju, Jezus, Jožef in Marija, naj z vami v miru izdihnem svojo dušo.« Potem je snel štolo in jo položil na rame don Boska, ki je vstopil v Luč.

(Don Bosko, str. 385–386)

Druzina, vizija, ljubezen, sluzenje: hvala oce, ucitelj in prijatelj.

Francisek in Ferrari

Voziti po rimskih ulicah ni vedno lahko, velikorat je precej nevarno. Kdor je tod ze sukal volan ve, da mora imeti oci na vseh straneh glave. Z vseh strani te obdajajo. Najprej so povsod motoristi, potem so tukaj zelo popularni dvosedi avtomobili, ki se z veliko lahkoto vrinejo v vsako spranjo, sledijo obicajni avtomobili, sem in tja je videti kakega kolesarja, pescev je zelo veliko, navadno so kar v skupinah. In se seveda avtobusi, minibusi, taxisti, trole, in vse kar se za metropolo spodobi.

Cetrtek je bil dan, ko se je bilo potrebno prebiti do Gianicola, v center Rima. Promet nenavadno umirjen, le zakaj? Skupine pescev so se ustavljale, ozirale za necim, ko se mi globoko pod vetrobranskim steklom kombija pojavi predmet obcudovanja – rdeci ferrari. Takoj pomislim na nekatere moje prijatelje, kako jim zastane dih, ko govorijo o tej »konjski vpregi«, s kaksnim obcudovanjem izobesijo zastave na okna, ko se pricnejo dirke. Kaj bi dali, da bi se slikali ob njem, se morda vsedli vanj ali celo zapeljali krog ali dva?

 

Ferrari na rimskih ulicah, foto: MAK

In ta Ferrari mi je bila dobrodosla iztocnica ravno na dan pred praznikom sv. Franciska Saleskega. Tudi on je bil svojevrstni, edinstveni za svoj cas in se dolgo po njem. Francisek je bil »duhovni Ferrari« sestnajstega stoletja. Mnogim se je ustavil korak, ko so se srecali z njim. Bil je tista gonilna sila, ki je prebudila zaspano zenevsko Cerkev, ki je iskala zemeljskih ugodnosti, mnozice mlacnih kristjanov je ugrabil iz rok kalvinistov. Tistim, ki so se pustili »vpreci« njegovi duhovni soli je spremenil zivljenje in jim s svojim vodenjem dal novih smeri. Iz njegove duhovne dediscine se danes napaja tudi salezijanska druzina. 

 

Poslikava v cerkvi sv. Franciska v Valdoccu, foto: Boenzi

Prav od njega je Janez Bosko prevzel geslo: »da mihi animas, caetera tolle« ali »daj mi duse, drugo vzemi«. V svoji sobici v Valdoccu je imel tablico s tem napisom izobesenim na castitljivem mestu. Ko nam je v petek don Joe Boenzi pojasnjeval od kod ta napis, nas je »presenetil«. Francisek ga ni zapisal, niti izrekel. Aaaaaaaaa, ne? Ne. Njegovi duhovni sinovi Oblati Franciska Saleskega zanj se nikoli slisali niso. Ampak, kako? Joe se je v pripravi na doktorat zakopal med knjige in brskal, brskal in izbrskal. V Cammyevih zapisih je nasel opisani dve Franciskovi izkusnji.

Daj mi duse, drugo vzemi. Foto: splet

Prva govori o zenevski duhovscini in neskritem pohlepu po materialnih dobrinah. Duhovniki niso vec iskali resenja dus, temvec le zadovoljstva svojih trebuhov. In Francisek nastopi: s svojo umirjenostjo, ljubeznivostjo in se loti resevanja dus. Znano je kako so se zaradi njegove jasne besede polnile cerkve in ljudje vracali na pota sprave, dobrote in razumevanja.

Druga primera opise Franciskove obiske vec kot 800-tih zupnijskih skupnosti, ki so mu bile zaupane. Le te so bile zelo razprsene, ni jih mogel obiskati ne s kocijo, ne na konju, ampak samo pes. Mnogokrat si je oprtal nahrbtnik in oprt na palico zagrizel v hrib. Kot dobri pastir. Tako je nekega dne prisel v gorsko vasico ravno v trenutku, ko so iz bliznjega prepada povlekli mrtvo telo mladega pastircka. Fantic je odsel v skalovje, da bi resil ovco, ki je zasla, vendar se je kamen odkrusil, on pa je zgrmel v globino. Francisek je daroval pogrebno maso, med njo pa neprestano jokal in jokal. Ko so ga sobratje le vprasali, cemu tako mocno joce jim je dejal, da je danes pokopal dobrega pastirja. Decek je dal svoje zivljenje za tisto kar je najbolj ljubil. Ali ni to zgled in opomin vsem nam, da bi dali do konca nase zivljenje za tiste, ki so nam zaupani? Kaksni pastirji smo, kako in kam vodimo zaupane nam duse?

Don Bosko, pastir mladih je udejanjil geslo "daj mi duse, drugo vzemi". Foto: splet

Francisek besed »daj mi duse, drugo vzemi« res ni izrekel, jih je pa zivel. Zivimo v casu, ko besed ne manjka, manjkajo pa dejanja. Manjka doslednost med izrecenim in storjenim, doslednost med besedo in dejanjem. Francisek je govoril z zivljenjem. Bil je "Ferrari" svojega casa. Eden sam, pa je spremenil duhovni tok Cerkve. Molim, da bi tudi slovenska Cerkev dobila na celu pastirja, ki bi bolj kot govoril, udejanjal Besedo. Vesoljna cerkev takega »Ferraria« s papezem Franciskom ima. 

Papez Francisek, ki disi po ovcah. Foto: splet

Salesianamente

Zacelo se je z Vezilom, ki letos Salezijansko druzino vabi v poglabljane duhovnosti. Podaril nam ga je Don Pascual C., ki se je simpaticno pohvalil, da je letosnje pac eno najboljsih. Ob zakljucku svojega rektorata nam zeli podariti bistveno; srce Don Boskove duhovnosti, ki je pastoralna ljubezen. Daj mi duse, drugo vzemi! Ali z drugimi besedami "vse v vecjo Bozjo slavo in za resenje dus".

 

Danes so se v Rimu zakljucili dnevi salezijanske duhovnosti, v popoldnevu pa je papez Francisek obiskal salezijansko zupnijo Jezusovega srca, ob boku postaje Termini. Zelo, zelo salezijansko, v mesecu januarju, ko je koledar poln godov salezijanskih svetnikov; 15. Bl. Alojzij Variara, 22. Bl. Laura Vicunja, 24. Sv. Francisek Saleski, 30. Bronislav Marckiewicz in 31. Sv. Janez Bosko.

Francisek ob sprejemu v zupniji "Srce Jezusovo", foto: PCV

V petek, nam je na Pisani Don Valerio Baresi, ravnatelj salezijanske skupnosti na Terminiju povedal, da so trikrat pismeno povabili Franciska naj jih obisce. Vedno je delikatno odgovoril, da obiskuje zupnije, ki so na periferiji, torej na obrobju in ne te, ki so v centru. Ko pa je izvedel, da se v zupniji trudijo s pastoralo emigrantov, da se vse od leta 2000 naprej trudijo, da bi zupnijo ponovno zasedli mladi, oziroma naselili z mladimi, se posebaj tistimi, ki se spopadajo s tezavami, je povabilo sirokosrcno sprejel. Obisk se je zgodil torej prav na nedeljo, ko Cerkev moli in spremlja situacijo stevilnih migrantov in beguncev. Velik dan za celo salezijansko druzino, za sinove in hcere sv. Janeza Boska. Le ta je na povabilo takratnega papeza gradil svetisce Jezusovega Srca in kot berac hodil po Evropi in prosil sredstva za to svetisce. Med tem se je dokoncno iztrosil, v kroniki je zapisano, da so bili njegovi svetovalci vsi proti tej gradnji, za je bil le en glas in ta je bil Don Boskov.

Dnevi salezijanske duhovnosti, Mati Yvonne, Don Pascual, foto: SDB.org

Danes je to zupnija, ki je sicer v centru mesta, deluje pa izrecno za potrebe cloveka, ki zivi na periferiji. Skrbijo za mnoge, ki najdejo zatocisce v blizini zelezniskih tirov. Med njimi so tudi stevilni mladi. In danes je klic za salezijansko druzino tudi klic, da odidemo na periferijo, med mlade. Mladi so kakor druge sibke skupine; vdove, bolni, begunci tisti, katerim je potrebna posebna skrb. To je z danasnjim obiskom potrdil Francisek.

Kupola svetisca s kipom Srca Jezusovega, foto: Cri Cam

Drugic pa kak utrinek vec o vsebini samih dnevov salezijanske duhovnosti, o pricevanjih in o fantasticnem mjuziklu, ki so ga izvedli postnovinci iz salezijanske skupnosti Nave. Januarja se ni konec.