Misijoni - moja prva ljubezen

Mesec oktober, ki je v Cerkvi posvecen pozivitvi misijonskega navdusenja in v katerem se na poseben nacin obracamo k Mariji, Kraljici roznega venca prezivljam v nasi Vrhovni hisi v Rimu, kjer smo na dobri polovici Vrhovnega zbora nase redovne druzbe. V neposredni blizini se v Vatikanu odvija skofovska sinoda na temo druzine, domaca Cerkev se veseli blazenega Pavla VI., ljubljanska nadskofija novega pastirja p. Staneta Zoreta. Vse to mi govori, da smo zivi, da Duh deluje in da je Cerkev misijonska v svojem bistvu, da je poslana k ljudem in za ljudi.

Poslani k ljudem, za ljudi, foto: splet

Od svojih skromnih zacetkov za obzidjem Jeruzalemskega templja so se prve krscanske skupnosti zbirale po domovih, lomile kruh in si delile Bozjo besedo ter se medsebojno podpirale v materialnih potrebah. Vse te Bozje iskusnje ljubezni, solidarnosti in bratstva ni bilo mozno zadrzati med stirimi stenami. Misijonski duh prvih kristjanov je bil mocan in se je po apostolih siril preko meja narodov, se umestil v druge kulture in na vse kontinente. Enako danes! Gospod kilice, vabi, osvaja srca: duhovnikov, redovnikov, laikov, druzin, mladih animatorjev, skavtov, vsakega, ki v srcu dobro misli! Po papezu Francisku Gospod klice, da naj se odpravimo na periferije – na obrobja, naj si upamo oditi ven iz varnih zakotkov lastnega bivanja, naj se odpovemo zagledanosti in lastne zadostnosti ter se predamo Bozji previdnosti. In kaj so nase periferije, kaksne periferije najdemo v domacem kraju, zupniji? Koga smo potisnili izven obzidja domacega obcestva ali izven socutja lastnega srca? Komu moramo, kakor prvi misijonarji prinesti luc odpuscanja, ponuditi roko sprave, mu omogociti vrnitev v Ocetovo hiso? Morda moramo zaceti doma, v lastni druzini. Kako? Papez Francisek priporoca tri besede: hvala, prosim, oprosti! Naroca nam tudi, da vsak dan napolnimo srce s smislom, z vsebino, s toplino Jezusove besede, ki jo najdemo v prebiranju Svetega Pisma. 

Carobna beseda, foto: splet

Se mesec dni me loci od odhoda na misijon v Braziliji. Moja prva skupnost bo v neposredni blizini brazilskega narodnega svetisca Nase Gospe iz Aparecide. Ob njej, ki je bila Jezusova prva misijonarka cutite mojo molitveno povezanost. Hkrati vas tudi sama prosim za vaso molitev, da bi: “zivela prvo ljubezen”, s katero je Gospod Jezus Kristus ogrel moje srce in da bi vztrajala v veselju. Gospodov učenec vztraja v veselju, ko je z Njim, ko izpolnjuje njegovo voljo, ko deli vero, upanje in evangeljsko ljubezen. 

Misijonske sanje sv. Janeza Boska, foto: A. Marzoratti

Moj vinograd

Se vedno se jasno spomnim tistega popoldneva, ko se je 19. aprila 2005 pokadil beli dim iz sikstinske kapele. Bili smo na dvoriscu oratorija na Testacciu. Le streljaj od trga sv. Petra. Spogledali smo se in odlocili: gremo tja! Kombi se je napolnil ter se preko mosta na Teveri spustil na lov za prazen parkirni prostor. Ljudje so vsi sli v smeri Vatikana. Kdo je, koga so izvolili? Italijani bi dejali: che emozione, mi pa preprosto vznemirjenje! Napetost je rastla. Habemus papam. Benedikt se je predstavil in ostale so mi njegove besede: zelim biti ponizen sluzabnik v Gospodovem vinogradu. 

Presenti me vedno in upam, da me nikoli ne bo minilo presenecenje nad norim zaupanjem, ki ga ima nas Gospod nad nami, nad preprostim clovekom. Izroci nam vinograd, da ga obdelujemo in se odpravi, toda zgolj navidezno. V nas vinograd vsake toliko poslje nekoga, da spremlja kako napreduje rast, kako teren vpliva na sadike in kako zorijo sadovi. Gospod na obupa, pa ceprav naleti na skale, na suho in trdo zemljo, ki je negostoljubna in prej zapisana smrti, kakor zivljenju. To zemljo dokoncno naredi rodovitno, ko kri njegovega Sina pomoci tla in jih posveti. Ko Oce da Sina, svojega ljubljenega in dragocenega edinca v roke nam, ki smo mu prav tako ljubljeni in dragoceni.

 

Gospod ne obupa nad mojim vinogradom, kmalu bo minilo 40 let, ko ga obiskuje, vzgaja, obrezuje, trebi mladike in zasaja nove trse. Hvalezna sem mu za nezne reze, kakor tudi za tiste posege, ki so segli do korenin. In prav na danasnji dan mi je pokazal nov nasad, tam preko oceana, ob reki Paraiba, kjer me caka bodoca sestrska skupnost. Tam me bo posadil in kamor Gospod posadi, tam se cveti in tam se pobirajo sadovi.