Poglej, tisti drevored smo posadili pred tridesetimi leti in zdaj je tako
prijetno, ko se ob zatonu sonca lahko sprehajmo v senci teh mogočnih krošenj. Ko
sem takat polagala tiste sadike v zemljo sem si živo predstavljala, da bodo že jutri
iz njih nastala mogočna drevesa. Pa ni bilo tako in še veliko leto po tem ni
bilo tako.
Danes vidim kako dobro je bilo gojiti upanje, kako me je zemlja učila
upati in čakati. Težko mi je bilo, težko
čakati in vztrajati ter pustiti naravi, da svoje delo opravi. Moje delo pa se je
skrčilo na potrpežljivost in vero, da iz tistega malega enkrat nekaj bo.
Tako mi je pripovedovala sestra, ki ima za seboj kar nekaj desetletij. In
zgodba se je nadaljevala tako, da so na spored prišli spet spomini, ko je še
stala za šolskim katedrom. Tisti čas smo imeli najlepše šolske uniforme, poleg
dijakov so v Zavodu bivale tudi notranje gojenke. Bilo je živahno in vedno
veselo. Pa se mi je vseeno zdelo, da kar nekam počasi rastejo in odhajajo v
svet. Ko si v vrtincu življenja, mlad in poln energije zeliš, da bi se nekaj
odvilo takoj s pritiskom na gumb. Ko pa pride jesen življenja pa se dinamika
rasti predrugači.
V mesecu juniju so se v Brasilu pričela velika praznovanja, ki so jih
poimenovali – Festa junina, ali Junijski praznik. To je čas, ko se ljudje,
predvsem iz podeželja zahvaljujejo za pridelke, ko na polju pobirajo koruzo in
druga žita ter ob ljudski glasbi in plesih okušajo tradicionalne jedi. To je čas
treh svetnikov: sv. Antona, sv. Janeza in sv. Petra. Okrog njigovih godov so
prazniki se posebaj lepi.
Izreči zahvalo za sad je verjeti, da Stvarnik dela, ustvarja, daje rast
in blagoslavlja. Izreči zahvalo pomeni, da ni vse odvisno os nas in, da zahvala
Nekomu gre. Izreči zahvalo je stopiti v odnos, kot nekdo, ki nekaj prejme in se
čuti obdarjenega. Kolikokrat na dan bi se morala zahvaliti? Neštetokrat.
 |
| Pred cerkvio sv. Antona, ki je zavetnik mesta Guaratinguetá. Foto: MAK |
Ni komentarjev:
Objavite komentar