nedelja, 19. julij 2015

Salezijanski time-out



Predah ali time out, malo odmora ali odmika od vsakdanjih opravil. To je naročil Jezus svojim učencem, ko so se vrnili z delom natrpanih dnevov. Zapovedal jim je, kot dobri pastir, ki pozna človeka in ve kaj je dobro zanj. Zapovedal jim je, kot tisti, ki jih ima rad in jim hoče dobro.

Pred tednom dni sem se vrnila z misijonske izkušnje, skupaj z dijaki. Bilo je lepo, mladi so se odlikovali v protagonizmu, v animaciji oratorija, pripravljali so lepa večerna srečanja in stkali mnoge prijateljske vezi, na novo so odkrili tudi Gospodovo navzočnost ko so oznanali Božjo besedo in imeli tudi več možnosti osebne molitve. V skupini je bilo res veliko veselja.

Pa vendar kakor z najstniki tudi je: noči kratke in ko mora odgovorni podati mejnike, nastopi tudi kakšen zahtevnejši pogovor in s tem soočenje. Ogovornost, skrb in postavljanje mej so tisti dejavniki, ki utrudijo in na krajši rok tudi niso prijetni, so pa neizogibni za rast in dober sad. Po tej prvi daljši izkušji bom sama gotovo bolj zaupala in prepuščala, da Gospod neovirano deluje khrati pa skrbela za dober sad.

Ta teden sem se tako tudi sama malo bolj odaljila od vsakodnevnih opravil. In nastopila s počitnicami. Zame to najprej pomeni, da z neke druga razdalje pogledam na vsakdanji trud in se zahvalim za opravljeno delo. S tem pridobim novo, širšo dimenzijo, hkrati pa na opravljeno delo skušam gledati z Božjim pogledom. Tako postane vse bolj uravnoteženo in smiselno. Počitnice preživljam doma. Imam krajše dnevne peš in kolesarske izhode, saj okolico resda premalo poznam. Tako sem preteklo soboto poromala v Aparecido in nazaj. Ta teden imam v načrtu kolesarski izhod v Loreno, obisk rojstne hiše sv. Antonia Galvao, mestnega pokopališča, kjer počivajo prve misijonarke, želim se povzpeti vsaj tja na 1000 metrov na kak kucelj, hkrati pa polniti portugalski besedni zaklad s tremi knjigami. Moje počitnice minevajo tudi v kuhinji in urejevanju manjših opravil za katere med letom ne najdem časa. Sredi tedna sem povabljena k animaciji dogodka za mlade iz našega socialnega centra, konec tedna pa bo delaven, v São Paulu bomo pisali šestletni načrt naše province.

In to so salezijanske počitnice: sprememba dejavnosti. Počivali bomo v nebesih.


Ob reki Paraíba. 
Odmik doda nove barve, okuse in dimenzije vsakdanjemu zivljenju.
Foto: MAK




nedelja, 5. julij 2015

Dragi prijatelj v Kristusu, dragi Marinko!


Danes se želim z nekaj skromnimi besedami tudi sama pridružiti praznovanju v domači župniji in ti izreči voščilo in zahvalo ob tvojem jubileju, dragi slavljenec Marinko. Najbrž si pred tem današnjim praznikom večkrat prehodil dragocene spomine, ki so se tkali v domačih Notranjih Goricah? Na tej mehki barjanski zemlji je dozorela tudi tvoja privolitev za duhovništvo.

Bolj, kakor tebe osebno se sama spominjam tvoje družine, tvojih staršev ter brata in sester, s katerimi sem se srečevala v cerkvi. Ti si takrat bil v semenišču in smo te bolj poredko srečali. Se mi je pa ob tem, ko je beseda nanesla nate v notranjosti rojevalo občudovanje do tvoje življenjske izbire in na nek nezaveden način si bil zame velik zgled in pričevalec in v otroških očeh celo pravi junak.

Ko si obhajal novo mašo sem štela 15 let in tisto leto sem prejela zakrament Svete Birme. Bila sem povabljena, da sem stregla na novomašnem slavju. Kot ena najmlajših sem si to štela v velik privilegij. Priznam, na začetku mi je bilo malo nerodno med tvojimi stanovskimi kolegi, saj je bilo prvič, da se je v našem kraju zbralo toliko ljudi iz cerkvenih krogov. Spominjam se kako smo na travniku za tvojo hišo okrasili šotor z brezovimi vejami in kako je dišalo od domačih dobrot. Takrat sem morda prvič doživela da je Cerkev pravzaprav veliko občestvo, živa skupnost bratov in sester, da je Cerkev družina in je lepo biti njen otrok. Na tvojem slavju sem okusila preprostost in sprejetost in zame je bilo to ravno v času, ko sem prestopala iz tiste otroške v zrelejšo mladinsko obdobje. Dragi Marinko, verjamem, da me je dogodek tvoje Nove maše takrat zaznamoval in so milosti tvojega mašniškega posvečenja dosegle tudi moje življenjske poti.

Danes, ko nas od tega milostnega dogodka zate, za našo župnijo, za naš kraj in Cerkev loči 25 let, nanj gotovo gledaš in tudi sama gledam bolj zrelo, tudi manj čustveno in vzhičeno.  Predstavljam si, da je danes v cerkvi manj ljudi in tudi slovesnost po maši bo manj veličastna. Gotovo pa je eno: tvoje srce je večje v ljubezni, ponižnosti in usmiljenju.

Gospod kliče in daje svojo milost, nikoli ne odneha, še manj odreče milost. In tudi danes, v nedeljo 5. julija 2015 Gospod kliče in daje milost. Morda kliče tudi koga izmed tu navzočih, da stopi na Jezusovo pot. Molim zate, da bo Gospod po tebi tudi danes klical in dajal milosti, da boš njegova podoba, da boš njegov pogled, dotik, njegova Beseda. Naj te Nebeška Mati spremlja in varuje pod svojim plaščem.



Duhovnikovo pokrivalo. Foto: MMC