nedelja, 24. maj 2015

Majsko pismo

Mesec maj je v Braziliji eden od jesenskih mesecev. Vsaj na jugu, v okolici São Paula  je več deževja in temeperature naročajo najmanj dolge rokave, ob večerih si skuhamo celo čaj. Okna, ki so bila prej na široko odprta pa se v hiši zapro v zgodnjem popoldnevu. Čaplje, po katerih je znana Guaratinguetá so v jatah zapustile mesto in odšle v toplejše kraje. Podobne so romarjem, ki v nezmanjšanem številu romajo v bližnjo Aparecido, da se ob Kraljici brazilskega naroda okrepijo in pripravijo za nadaljne romanje. Pred mesecem dni smo vstopili v triletno pripravo na 300. jubilej, ko se je v reki Paraiba zgodil čudežni ulov in odkrila podoba Naše Gospe Aparecide.

Bele caplje so simbol mesta Guaratinguetá. foto: splet

Mesec maj je mesec materinstva. Mesec, ko se na vseh ravneh izkaže hvaležnost mamam, posvečenim osebam in tistim, ki skrbijo za vzgojo in varujejo življenje. Kdor ljubi neguje in kdor neguje ljubi. Kdor ljubi streže in kdor streže, ljubi. To so naše mame in to je Nebeška Mati Marija. K Mariji, Kraljici je v mesecu maju zazrto mnogotero oko, izrečene številne prošnje in zahvale. Največkrat je molitev solza, ki neustavljivo steče ali tiho klečanje pred podobo Nje, ki pozna človeško stisko ter je v vsem POMOČNICA. “Marija je Mati, ki streže in pomaga”, je bil naslov letošnje devetdnevnice pred praznikom. Komentarje k Don Boskovi molitvi devetdnevnice sva s sodelavcem Luiz Fernandom pripravila kot spodbudo za duhovno rast naše vzgojne skupnosti.

Podoba Marije Pomocnice. Foto: Carmo

Devet dni zapored je bila prva polovica šolske ure namenjena prav tej pobožnosti. Vrhunec pa smo praznovali v petek zjutraj z mašo in popoldne s procesijo Marijinega kipa po mestnem centru Guaratinguetá. Posebnost je gotovo Kronanje Marije, ki se je za dijake zadnjega letnika odvilo na šolskem igrišču ob koncu maše in za šolarje, ob zaključku procesije. Obakrat izbrano dekle in fant ob dovršeni koreografiji, petju in plesu nadeneta Mariji in Jezusu na glavo krono iz cvetlic. Vsi se izročimo pod Njeno varstvo in prosimo za pomoč, mir, složnost v naših družinah, državi in svetu. To je trenutek, ko se nanj pripravlja z vso restnostjo in preide v ganjenost tudi tistih fantov, ki prej navidez ne kažejo zanimanja. Do konca meseca smo vsi iz vzgojne skupnosti povabljeni, da pišemo pismo Mariji, v njem ji bo vsak izročil svoje najgloblje želje in hrepenenja ter jo prosil za posebno milost, tudi dobrih sklepov in obljub ne bomo izpustili. V zadnjih majskih dnevih se bo zgodil obred zažiganja teh pisem in dim bo v nebo ponesel vsebino naših molitev, z upanjem na uslišanje.

Dijaka neseta krone iz cvetlic. Foto: Carmo


Navdušuje me kako je brazilski narod resnično ustvarjalen in iznajdljiv, da pokaže svojo naklonjenost in ljubezen do Boga, Device Marije in tudi svetnikov, ki so tukaj zelo češčeni. Med priljubljenost gotovo spadata tudi sv. Marija Dominika in Janez Bosko. Poleg praznikov, molitev, devetdnevnic, procesij in nabožnih predmetov se ta priljubljenost prelije v vsakdanje življenje tako, da so svetniki pogosto natisnjeni na majicah, polepljeni na avtomobilih, da se po njih imenujejo ulice, trgi, šole, trgovine, restavracije, pekarne, nogometni klubi, frizerski saloni in ne boste verjeli, da naše avtomobile servisirajo v Atomehanični delavnici “Dom Bosco”. Do danes pa poznam najmanj deset fantov in mož, ki jim je ime João Bosco.

Na procesiji, skozi mesto. Foto: Carmo


Naj nam vse to pomaga, da bomo v vsakdanu bolj sveti in s tem bolj človeški. Današnji Binkoštni praznik se čudovito ujema z Marijo, z njo, ki jo je od oznanjenja pa do njenega spremstva apostolov, Sveti Duh vedno navdihoval in vodil. Da bi vsako naše dejanje bilo v skladu z navdihom Duha, ki vse prenavlja in oživlja. Zato zaključujem s prošnjo in hkrati molitvijo, ki jo tukaj vsak dan molimo, z vzklikom naše sestre Marije Romero, ki se je takole izročala v dnevnih obveznostih: “Položi svojo roko, moja Kraljica, položi jo pred mojo.” 


Kronanje. Foto: Carmo

Veselje. Foto: Carmo
Poklon Mariji in ples balerine. Foto: Carmo

Petosolci prinasajo vrtnico Mariji. Foto: Carmo

S profesorjem Marcelom in ravnateljico sole s. Tereso Cristino. Foto: Carmo



nedelja, 10. maj 2015

Tiste, ki imajo obraz Boga

Tokratna nedelja je prav posebna, edinstvena, enkratna na leto. Nedelja posvečena mamam. Ženam, ki imajo obraz Boga. Obraz Njega, ki sprejema in daje življenje, ga hrani, neguje, spremlja ter dovoli da to življenje odraste ter postane samostojno in se po zgledu, ki ga je prejel od mame tudi samo daruje naprej.


V Braziliji se vedno močno ločijo dan, ki je posvečen mamam in dan, ko praznujejo očetje. Očetom posvečujejo dan sredi avgusta. Se je pa država odločila za novo strategijo in uvedla teden družine, ker želi dati posebno mesto tej celici druzbe, tradicija pa je še živa in se Dan družine še ni tako udomačil.


Tako smo imeli tudi v nasem Zavodu včeraj lepo praznovanje. Dopoldan  sveto mašo, potem pa skupni zajtrk in za vse mame pripravljeno plesno delavnico. Brez plesa tukaj pač ne gre. In to jih je zelo razveselilo. V šopek smo torej zavili molitev, Don Boskov družinski duh, veselje in Marijino spremstvo, ko smo ob koncu vsako izročile v varstvo Mariji Pomočnici. Naj cvetejo naše mame in naj skrbno negujejo to kar Jim je zaupano v varstvo, dar življenja.


Tudi moji dragi mamici vse lepo za praznik. Maj je zame mesec, ki ga preživim v zahvali in premisljevanju ob treh velikih ženskih likih mojega življenja: ob Devici Mariji, ob naši redovni ustanoviteljici Mariji Dominiki Mazzarelo in ob moji mami Mileni.


Mami, hvala.


Mama hvala


Mama hvala za tvojo maternico, 
veliko gnezdo ljubezni, 
ki me je varovalo in rodilo v meni življenje.

Mama, hvala za včeraj, 

za neprespane noči,
za prelite solze in vsakodnevne bitke, 
za odločne korake, za neutrudno ljubezen.

Mama, hvala za danes. 

Za tvojo ljubezen, 
ki me vedno ogreje, 
tudi v najbolj sivih in mrzlih urah.

Hvala za tvoje edinstvene dlani,
ki olajšajo mojo bolečino,
hvala za tvoj najbolj nežen nasmeh,
ki me pomiri v najtežjih trenutkih.

Hvala za tvoj globok pogled,
ki me vedno ponese pred Boga;
hvala za tvojo prijateljsko navzočnost,
ki me podpira in mi da verjeti v ljubezen.

Hvala za tvoj objem, 

ki sprejme vse moje bitje.
Hvala še enkrat za tvoje srce,

ki sprejema za vse življenje. 

Mama včeraj, mama jutri, mama vedno!

Mama, v kateri je malo Device Marije in veliko Boga.


Marija Pomocnica.





nedelja, 3. maj 2015

Vrtnar(ica) na vrtu


Ustvarjeni smo da bi rastli, cveteli, dajali sadove. Foto: splet.

Pred dobrim mesecem smo se v Zavodu poslovili od dolgoletnega vrtnarja. Odšel je v pokoj. In zdaj, kdo bo skrbel za skoraj plantažo velik nasad zelenjave, sadja, rož? Kdo bo zalival, plel, obiral, sadil in gnojil ter povrhu še obrezoval in metal v odpad gnile pridelke, klatil iz palm kosove orehe in privezoval ogromne bananine liste? Toliko je vsega, da bi se moral pravzaprav kar specializirati na vsaj biotehnični fakulteti.


Za šolskim poslopjem imamo veliko zemlje, ki je obdelana in nam hvaležno prinaša sadove.  Vendar, ali bo tako tudi v naprej, če se ne bomo posvetile nasadom in pustile, da gre malo po svoje? In vrt zahteva svoje. Pri nas ni počitka ali preprosteje povedano, zemlja si ne vzame premora, kajti klima je taka, da imamo skozi vse leto vrtnine in sadje. Karkoli je vsejano v zemljo vse raste, saj sonce, vlaga in dež pridno sodelujejo pri rodovitnosti. Zaradi težkega ekonomskega stanja Zavoda si vsaj za zdaj nove zaposlitve ne bomo privoščili. Ampak smo si delo razdelili, vrtnarile bomo mlajše sestre z občasno pomočjo hišnika.


Delo na vrtu je podobno spremljanju rasti, cvetenja in obiranja sadov med našo mladino, med zaposlenimi v Zavodu. To je čudovito delo, ki zahteva potrpežljivost, razsodnost in pazljivost ter notranjo moč, da mladike ne podivjajo ali ne zapravijo vseh svojih moči za zunanji izgled in dajanje dobrega vtisa na okolico. Pogosto preti nevarnost, da je krošnja lahko sicer lepa in mogočna, vendar ob času na njej ni nobenega sadu, kajti zajedalci rastlino lahko od znotraj pošteno izglodajo. Tukaj v dolini Paraibe imamo posebnega lesnega črva, ki dela tiho in spretno, ob času pa se na nekem mestu naredi luknjica in iz notranjsti debla se vztrajno vsipa prah, črv je dobesedno pojedel rastlinino notranjost. In Bog ne daj, da bi se to zgodilo tudi s človekom. Kajti tako škodo je težko nadomestiti.



Mi smo ustvarjeni iz Božje ljubezni, zato, da bi bili rodovitni. Da bi obrodili sadove, ki so zdravi in okusni ter nasitijo in s tem dajejo veselje. In tak sad ima tudi svojo ceno, ni poceni. Pravzaprav nima cene, ker vsakdor, ki se prepusti vrtnarjevim rokam se prepozna dragocen in ljubljen v njegovem vrtu. 

Pred dobrim mesecem smo se v Zavodu poslovili od dolgoletnega vrtnarja. Odšel je v pokoj. In zdaj, kdo bo skrbel za skoraj plantažo velik nasad zelenjave, sadja, rož? Kdo bo zalival, plel, obiral, sadil in gnojil ter povrhu še obrezoval in metal v odpad gnile pridelke, klatil iz palm kosove orehe in privezoval ogromne bananine liste? Toliko je vsega, da bi se moral pravzaprav kar specializirati na vsaj biotehnični fakulteti.

Za šolskim poslopjem imamo veliko zemlje, ki je obdelana in nam hvaležno prinaša sadove.  Vendar, ali bo tako tudi v naprej, če se ne bomo posvetile nasadom in pustile, da gre malo po svoje? In vrt zahteva svoje. Pri nas ni počitka ali preprosteje povedano, zemlja si ne vzame premora, kajti klima je taka, da imamo skozi vse leto vrtnine in sadje. Karkoli je vsejano v zemljo vse raste, saj sonce, vlaga in dež pridno sodelujejo pri rodovitnosti. Zaradi težkega ekonomskega stanja Zavoda si vsaj za zdaj nove zaposlitve ne bomo privoščili. Ampak smo si delo razdelili, vrtnarile bomo mlajše sestre z občasno pomočjo hišnika.

Delo na vrtu je podobno spremljanju rasti, cvetenja in obiranja sadov med našo mladino, med zaposlenimi v Zavodu. To je čudovito delo, ki zahteva potrpežljivost, razsodnost in pazljivost ter notranjo moč, da mladike ne podivjajo ali ne zapravijo vseh svojih moči za zunanji izgled in dajanje dobrega vtisa na okolico. Pogosto preti nevarnost, da je krošnja lahko sicer lepa in mogočna, vendar ob času na njej ni nobenega sadu, kajti zajedalci rastlino lahko od znotraj pošteno izglodajo. Tukaj v dolini Paraibe imamo posebnega lesnega črva, ki dela tiho in spretno, ob času pa se na nekem mestu naredi luknjica in iz notranjsti debla se vztrajno vsipa prah, črv je dobesedno pojedel rastlinino notranjost. In Bog ne daj, da bi se to zgodilo tudi s človekom. Kajti tako škodo je težko nadomestiti.

Mi smo ustvarjeni iz Božje ljubezni, zato, da bi bili rodovitni. Da bi obrodili sadove, ki so zdravi in okusni ter nasitijo in s tem dajejo veselje. In tak sad ima tudi svojo ceno, ni poceni. Pravzaprav nima cene, ker vsakdor, ki se prepusti vrtnarjevim rokam se prepozna dragocen in ljubljen v njegovem vrtu.


Današnjo molitveno meditacijo sem to jutro preživela na vrtu, ki je bil prostor srečanja z Vrtnarjem in udejanjanjem njegove besede, naj bom tudi sama Vrtnarica v tem bogatem vrtu ne le zelenjave in pridelkov, temveč predvsem med mladimi, kamor me on pošilja, da rastem, cvetem in dajem sad vsak dan znova. 


Dobrodošli v moj vrt.